Danes je za menoj zares sproščen dan. Dan brez obveznosti do politike, brez misli na to, kako bo, kaj bo, kje smo naredili napake. Če sem zjutraj še razmišljal o tem, da sem mogoče naredil napako, ker nisem šel na teren med ljudi po vseh dolinah naše občine in da nisem kuhal golaža ali delil klobas, sem po hitrem ogledu rezultatov po voliščih ugotovil, da bi mogoče z veliko truda in z porabo dodatnega prostega časa, ki pa ga nisem imel, lahko pridobil še nekaj dodatnih glasov. Kaj hitro sem se potolažil s tem, da sem stranki prinesel največ glasov v 1. volilni enoti in to ob zares hudi konkurenci znotraj volilnega okraja.
To, da je naš volilni okraj drugi največji v volilni enoti in da so nekateri še enkrat manjši se mi zdi smešno in to je tudi razlog, da sta Kamnik in Komenda letos očitno ostala brez poslanke oz. poslanca. Kakorkoli gledano moraš v velikem okraju prepričati veliko več ljudi, da se odpravijo na volišče kot v manjšem in če je okraj še površinsko tako ogromen kot naš je kampanja zares pravi projekt.

Konkurenca znotraj okraja je bila zares huda saj so volivke in volivci v Kamniku in Komendi izbirali med dvema kandidatkama in trinajstimi kandidati med katerimi so bili tudi aktualni poslanec, župan, podžupan in najbolj aktiven občinski svetnik. Zato je po mojem mnenju rezultat, ki ga je stranka Zares dosegla v Kamniku in Komendi zelo dober. Zavedal sem se, da so možnosti za mojo izvolitev majhne, saj je bil zdaj že naš gorenjski poslanec in kranjski župan Damijan Perne ves čas favorit. Nisem se vnaprej vdal v usodo neizvoljivosti, trudil sem se po svojih močeh oziroma, da ne bom krivičen smo se skupaj z ostalimi članicami in člani trudili vsak po svoji moči. Vesel sem podpore in vzpodbudnih besed v času volilne kampanje, ki se je odrazila tudi na volitvah. Verjamem, da za še boljši rezultat imamo sposobnosti in da naš čas šele prihaja.
Mislim, da se je v veliki meri ponovila tudi zgodba izpred štirih let, ko so se ljudje odločali za nekoga in proti nekomu. Zopet sta se favorizirali dve stranki oziroma dva favorizirana mandatarja in določen davek na to smo plačale vse ostale stranke. Verjamem, da so na odločanje vplivali tudi brezplačniki, ki so očitno na kamniškem podeželju dobro brani. Zares me zanima, če toliko volivk in volivcev zares živi enako ali bolje kot pred štirimi leti. Če živijo slabše upam, da so samo žrtve več mesečnega prepričevanja, da živijo v raju in so ob tem pozabili, da so dnevno ogroženi, ko se vozijo po državnih cestah, da so bili delovni zvezki za osnovno šolo zares dragi, itd. in da bodo na novo vlado gledali enako nekritično kot na sedanjo.
Čeprav menim, da smo premajhni in da je skrajni čas, da presežemo delitve levo, desno in po barvah sem vesel, da je »levi trojček« skupaj dosegel dober rezultat, ki bo omogočil sestavljanje vlade. Vesel sem zato, ker sem zares sit izrednih razmer, ki so se ustvarjale zadnje čase in ki jih glede na včerajšnje besede še aktualnega predsednika vlade očitno še ne bo konec. Z zanimanjem čakam, če se bodo tajkunom, patrijam in letečim slonom pridružile še neveljavne glasovnice.
Ne glede na to, kaj nas čaka v prihodnjih dneh, zares hvala vsem, ki verjamete v novo politiko in ste to pokazali tudi na volitvah.

Danes sem se kot član Sveta VVZ Antona Medveda udeležil otvoritve prenovljene enote vrtca v Šmarci pri Kamniku. Lahko rečem, da je enota zares lepo urejena in imajo otroci in njihove vzgojiteljice, če se ne motim, je med njimi tudi vzgojitelj, dobre pogoje za delo. Slavnostni govornik je bil kamniški župan, ki ga moram pohvaliti, saj govora ni povsem izkoristil za svoj predvolilni nastop. V zadnjih tednih smo bili priča, verjetno ne le pri nas, zares hitri gradnji, saj so bili prav vsi projekti tempirani na čas pred 21. septembrom. Jesenski čas je očitno veliko bolj prijazen do gradbincev in gradbeni stroji verjetno v tem času očitno veliko lepše tečejo kot v vročih poletnih dneh. No, zares sem vesel, da se ceste in otroška igrišča to jesen tako hitro gradijo.

Verjetno se še malokateri uporabnik kamniške obvoznice spomni, da se je gradnja oz. širitev le te začela jeseni leta 2006 in se je slučajno ujemala s finišem takratnih lokalnih volitev. Potem smo v vmesnem obdobju le redko na gradbišču videli več kot deset delavcev na enkrat, kaj šele da bi delali tudi popoldan, kot je pri takšnih delih v navadi. V zadnjem mesecu pa smo doživeli pravi kamniški gradbeni bum, gradnja je potekala s tempom, ki bi v naši deželi naredil avtocestno zvezdo, mi pa niti križa, še nismo uspeli povezati. Kako zelo je gradnja cest po nevšečnostih z šentviškim predorom napredovala, pa nismo opazovali samo na kamniški obvoznici, ampak so nam gradbinci svoje sposobnosti istočasno dokazovali tudi na gradbišču Ljubljanske ceste. Na Ljubljanski cesti so z gradnjo menda celo tako zelo hiteli, da so pozabili narediti avtobusno postajališče, koliko raznih vodov so ob vsej hitrosti pozabili skriti pod asfaltno prevleko bomo mogoče videli v prihodnjih letih. Zares sem bil navdušen, ko sem v teh lepih septembrskih dneh stal v kolonah in opazoval kako jesen vpliva na hitrost gradnje cest in spomnil sem se na obljubo ministra Žerjava, da poleti na turistično prometnih cestah ne bo gradbišč. Verjamem, da je obljube ministrov potrebno spoštovati, vendar mislim, da se s tem ne bi strinjal nesrečni nemški voznik iz šentviškega predora. Verjetno, bi tudi potniki iz dvigala Pediatrične klinike imeli kakšno pripombo, verjamem pa, da se bo gugalnica, ki jo je ob otvoritvi klinike grela ministrica za zdravje že zdavnaj ohladila, ko bo nanjo zares sedel prvi otrok.

Otvoritvene zgodbe se torej v tem času dogajajo tako na državni, kot na lokalni ravni, gneča pred otvoritvenem trakom je velika, ko povprašaš ali se bo ta tempo otvoritev nadaljeval tudi drugo leto, odgovorov ni. Zato je rešitev enostavna. Volitve ob nadaljevanju takšne zgodbe potrebujemo vsako leto. Lahko pa se odločimo tudi za drugačno, novo zgodbo. Za novo politiko, ki se bo zavzemala zato, da se bodo otvoritve dogajale takrat, ko bo projekt zares zaključen in pripravljen za varno uporabo. In za politiko, ki bo zagotavljala, da bodo pred otvoritvenim trakom stali le tisti, ki bodo zares odgovorni tudi za morebitne reklamacije.

Danes je prvi dan dopusta, ki sem si ga vzel zato, da se vsaj malo spravim v red. Končno mi je uspelo se zbuditi ne v istem dnevu kot sem šel spat in mogoče sem celo za kakšno minuto popravil povprečje spanja zadnjih treh tednov. Služba in volilna kampanja vzameta preveč časa, da bi lahko človek normalno funkcioniral zato so kandidatke in kandidati, ki radi združijo svojo službeno funkcijo z volilno kampanjo v prednosti. Upam, da ta prednost letos ne bo odločilna.

Minuli vikend so v Kamniku potekali tradicionalni Dnevi narodnih noš, prireditev, ki je svoj čas zaradi pijače, ki se jo je dobilo na vsakem šanku dobila med mnogimi tudi drugo ime – medeni vikend. Ne verjamem, da je bilo letos samo vreme krivo, da so gostilničarji izgubljali živce. Medica te zagotovo pogreje, vendar moraš imeti najprej v denarnici dovolj denarja zanjo.

Še ena značilnost vseh večjih prireditev v naši deželi so zagotovo helijevi baloni. Zares sem bil vesel, da je bilo po kamniški ulicah letos videti več oranžnih balonov kot letečih Miki Mišk, Telebajskov in ostalih risanih junakov. Zaresove oranžne balone nismo delili zato, ker bi bil sam velik ljubitelj pisanih helijevih balonov. Pisani baloni se mi zdijo ena najbolj neumnih igrač za otroke saj poleg tega, da je na njih narisan otroški risani junak, ki mu helij da moč letenja, nimajo nobene lastnosti, ki bi vplivala na vzgojo otrok. Zagotovo pa ti baloni povzročajo slabo voljo pri starših ob nakupu te neumne igrače in slabo voljo in jok otrok, ko pisani junak zgubi stik z otroško roko in se poda v vesolje. Priznam, da je bil naš namen, ko smo se odločali o promociji, da baloni dosežejo promocijski učinek zame in za stranko. Vendar je bil naš glavni namen, da staršem prihranimo strošek nakupa balona, kajti otrokom je važno, da balon leti po zraku saj svoje risane junake srečujejo praktično na vsakem koraku.

Sicer so dnevi narodnih noš minili hitro, prijetno, predvsem pa mrzlo in v znamenju volilne kampanje. Vreme je še enkrat več letos pokazalo svojo moč in hitrost spreminjanja. V pogovorih z mimoidočimi smo ugotavljali, da tako mrzlega vikenda še ni bilo in tudi dež, ki je sicer skorajda redni spremljevalec narodnih noš ni nikoli grozil cel vikend. Kandidatke in kandidati smo kamniškemu prazniku poleg kulturno umetniške dodali še nekaj politične vsebine. Ker nisem strokovnjak ne bom komentiral pristopov drugih, bom pa na kratko pojasnil naše delovanje. O tem, da smo s prostori na Šutni želeli pokazati, da se da z malenkostmi spreminjati podobo ulice smo že pisali in vsakršno drugačno delovanje ob dnevu narodnih noš kot pojavljanje pred svojimi prostori, bi bilo zame čudno. Oder Šutna nam je bil v napoto in v korist, važno mi je predvsem, da smo z organizatorji sodelovali brez problemov. Moji kolegi so mi predlagali, da se naj napravim v narodno nošo to, bi z veseljem storil in mogoče tudi bom, ko bo družinski proračun dopuščal nakup noš za vse člane. Zagotovo pa tega ne bi naredil samo zaradi volitev. Tudi za narodne noše smo delovali v slogu našega pristopa do nove politike, ki jo želimo graditi, bili smo tam na razpolago ljudem in danes se z veseljem spominjam mnogih vzpodbudnih besed.

Leto za letom otroško varstvo buri duhove v slovenskih občinah, vedno znova lahko poslušamo, kako visoka postavka občinskega proračuna je to, marsikateri župan ali občinski svetnik verjetno razmišlja koliko lepih asfaltnih kilometrov, bi dobili za ta denar.

Rešitev je zelo enostavna: ukinimo otroško varstvo, ukinimo otroke in raje vso energijo usmerimo v razvoj cestne infrastrukture, vojaške opreme in še bi lahko naštevali. Zakaj bi gradili vrtce, če lahko gradimo plinske terminale, zakaj bi najemali kredite za šole, če jih moramo za nove avtoceste in v končni fazi zakaj bi slovenske matere rojevale otroke, če lahko kupujemo Patrie. Sam si ne bi upal staviti, da se mogoče celo ne bi našel kakšen hitre kariere željni javni uslužbenec ali politik, ki bi se strinjal z zgornjimi stavki. Na srečo se s tem zagotovo ne strinjajo mlade slovenske družine, ki iz dneva v dan dokazujejo, da jim več veselja prinašajo otroci kot vojaški oklepniki, saj še nisem slišal, da bi si kje namesto otroka omislili Patrio.

Če bi naša država oziroma njene vlade tako dobro kot skrbijo za interese raznih tujih investitorjev ter za predpise EU in Nata, skrbele za mlade družine, rodnost v Sloveniji zagotovo ne bi padala iz leta v leto in ne bi šele letos doživljali »baby booma« za katerega si seveda zasluge pripisuje aktualna vlada. Marsikje, bi vladala zaskrbljenost nad tem, da smo na poti, da izginemo z zemljevida, pri nas pa to nekako ni videti problem, saj se v teh časih za vse najde rešitev, če ne drugje, v uvozu. Če so se prejšnje vlade slabo lotevale problematike otroškega varstva oziroma so samo postavljale predpise tako, kot so velevali evropski standardi in kot so si želeli gradbeni lobiji, pa sedanja podaja predloge za katere, je potrebno čim manj sredstev iz državnega proračuna za velik medijski učinek. Kot zadnji velik uspeh nam je ponujeno brezplačno varstvo za drugega vključenega otoka v vrtec. Da gre za navaden političen populizem potrjuje že dejstvo, da bo trenutno to pravico lahko koristilo samo okoli 9000 družin, če bodo seveda imeli srečo in bodo našli prosto mesto v vrtcu za svojega otroka. Če bi že želeli biti konkretni bi zadevo nadgradili z brezplačnim varstvom za tretjega, četrtega…otroka ne glede na starost prvih dveh otrok. Po predlogu bo otroško varstvo brezplačno za drugega otroka dokler bo ob njem starejši brat ali sestra, ko ta odide v osnovno šolo, brezplačnosti ni več, pa čeprav ima družina lahko več šolo obveznih otrok. Če bi pri njih res obstajala želja, da se poveča rodnost in omogoči boljše življenje mladim družinam, bi najprej razmišljali o tem, da je potrebno otroško varstvo zagotoviti vsem otrokom in šele nato o brezplačnem varstvu. Dobrodošla bi bila pomoč pri prvi rešitvi stanovanjskega problema z neprofitnimi stanovanji za mlade družine, zaposlitev mladih mamic za nedoločen čas in še bi lahko naštevali rešitve, ki morda niso tako populistične, bi pa pomenile dolgoročno reševanje problema.

Torej problem ni samo v občinah je predvsem v državni ureditvi, ki še vedno omogoča, da starši po Sloveniji plačujemo različne cene otroškega varstva, da starši v istih občinah plačujemo ceno samo glede na osebne prihodke in ne glede na resnično bogastvo, ki ga nekdo bolj ali manj uspešno skriva in še bi lahko naštevali. Bistvo vsega problema je, da je strošek dela vključen v ceno otroškega varstva namesto, da bi ga na svoja pleča prevzela država tako kot je to pri osnovnih šolah in potem bi občine lažje skrbele za infrastrukturo, starši pa bi plačevali praktično samo prehrano otrok in mogoče del amortizacije infrastrukture.

Zaključek je, da takšna situacija očitno odgovarja tako državi kot občinam saj se funkcionarji lahko izgovarjajo eni na druge: državni pravijo, da so za organiziranje otroškega varstva zadolžene občine, občinski bodo nato povedali, da je vse breme na njih ob tem pa seveda pozabili na dejstvo, da od države na ta račun vseeno dobijo kar nekaj sredstev, če ne, bi verjetno to težko breme že skušali dati iz rok. Če se v naslednjih letih zadeve ne bodo izboljšale, nam še vedno ostane kot možnost selitev na Finsko, kjer so pogoji za mlade družine dosti bolj ugodni. Močno upam, da ne samo zato, ker prodajajo Patrie!

»Sandi Uršič je eden naših mlajših kandidatov, a že dovolj izkušen in vztrajen politik, da bo skupaj z ostalimi kolegi, znal sooblikovati to tako potrebno novo politiko« je ob predstavitvi kandidata in otvoritvi prostorov v Kamniku poudaril Gregor Golobič.

• za posodobitev železniške proge Kamnik–Ljubljana in vzpostavitev ustreznih avtobusnih povezav do železniških postaj, tako da bo javni prevoz omogočal občankam in občanom Kamnika in Komende najhitrejšo in najcenejšo pot v službo,

• za ureditev cest in varnih šolskih poti iz Kamnika proti Črnivcu in Kamniški Bistrici ter skozi Tuhinjsko dolino,

• za ureditev problematike pomanjkanja prostih mest v predšolskem varstvu v Kamniku in Komendi ter spremembo financiranja programov otroškega varstva,

• za vzpostavljanje svetovalnih služb za področje podjetništva in turizma, ki bodo spodbudile občanke in občane k samozaposlitvi, da bo turizem v naslednjih letih postal nosilna panoga razvoja občine Kamnik,

• za varovanje okolja s poudarkom na našem največjem bogastvu – pitni vodi izpod kamniških planin.

S stranko Zares je zame nastala nova možnost vplivanja na svet okrog nas, poleg delovanja na državni ravni je zelo pomembno delovanje v lokalnem okolju.

Da vztrajnost in delo prinašata rezultate, sem spoznal v lokalnem okolju, kjer je marsikaj mogoče doseči tudi brez klasičnega »političnega kupčkanja« in so kdaj dovolj tudi argumenti, potrebe in želje občank in občanov. Zares upam, da bomo tudi državno politiko približali ljudem.