Podjetje brez vizije je v današnjih časih obsojeno na propad. Ali se lahko to zgodi tudi z občino brez vizije? Že nekaj let skušam ugotoviti kakšna je vizija Kamnika, žal mi še ni uspelo ugotoviti. Zakaj žal?

Zato, ker mi je iz podjetništva znana definicija besede vizija, ki pravi, da je vizija projekcija organizacije v prihodnost, ki smiselno povezuje interese pomembnih udeležencev organizacije. Vizija nastane na podlagi usklajene in skupne naravnanosti interesov vseh udeležencev. Obvladovanje organizacije kot skupnosti interesov udeležencev je kompleksna in težavna naloga in je temeljna naloga managerjev.
Občina je kot temeljna lokalna skupnost definirana kot skupnost, kjer nastajajo skupne potrebe na najnižji, elementarni ravni, kjer se med ljudmi spleta mreža medsebojnih odnosov in kjer obstaja zavest o pripadnosti tej najožji teritorialni skupnosti. Občina kot komponenta lokalne samouprave omogoča občankam in občanom, neposredno ali posredno, upravljanje določenih javnih zadev. Torej je občina organizacija, saj ima zelo pomembne udeležence, ki s svojo dohodnino omogočajo osnovni vir prihodkov, ki jih občina potrebuje za delovanje in ima svojega managerja, župana, ki naj bi to organizacijo obvladoval. Če občina pozna interese vseh udeležencev lahko zasnuje in sporoči vizijo občine.

Den ganzen Beitrag lesen…

Verjamem, da je to šokantna novica za zaposlene, ki so in bodo ostali brez rednega vira prihodkov. To, da bo Svilanit, ki je bil že nekaj let v poslovnih težavah in se je bolj ali manj uspešno boril s težavami, ki jih ima tekstilna industrija po vsej Evropi, slej ko prej racionaliziral svoje poslovanje je bilo pričakovati. To, da lastniki kot način racionalizacije izberejo likvidacijo zagotovo ni dobro in verjetno pomeni konec zgodbe o tekstilni proizvodnji v naši občini. Verjetno to ni konec zgodbe za blagovno znamko in za lastnike podjetja. Upamo, da bomo kmalu zvedeli kakšne načrte imajo z ostanki tovarne v Kamniku. Tudi zaposleni so po mojih informacijah glede na dogajanje znotraj podjetja v zadnjem času pričakovali, da njihova prihodnost ne bo dolgo odeta v svilo in bombaž.

Den ganzen Beitrag lesen…

Mogoče premalo izkoriščena naložba?

Kamniško drsališče na Glavnem trgu, ki je lansko zimo prvič razveseljevalo mlado in staro, lahko označimo kot enega boljših kamniških projektov zadnjih let. Zato naj te besede ne bodo mišljene kot kritika, ampak so dane v razmislek za prihodnjo zimo.
Po uspešni lanski poizkusni sezoni, z najemom drsališča, se je Agencija za turizem in podjetništvo skupaj z Občino Kamnik odločila za nakup drsališča. Dolgoročno gledano je zadeva zagotovo ekonomsko upravičena, če so pri nakupu upoštevali tudi vse stroške vsakoletnega postavljanja in pospravljanja drsališča in seveda ustreznega skladiščenja preko poletja.

Den ganzen Beitrag lesen…

To na prvi pogled mogoče smešno vprašanje se mi je zastavilo včeraj zvečer med odpiranjem božičkovih daril in odgovor nanj iščem danes. Božič ni več to, kar je bil pred dvajsetimi leti, niti ni več to, kar je bil pred desetimi leti in ena izmed mojih ugotovitev je ta, da nam je osamosvojitev in z njo demokracija v bistvu načela lepoto Božiča.

Den ganzen Beitrag lesen…

Ne želim se spuščati v analizo uspešnosti posameznih športov v naši občini, ker so po mojem mnenju specifike posameznih športov tako različne, da so primerjave med panogami zelo težko pravične. Kamniški športniki in športnice so po mojem prepričanju uspešni. Še več, če pogledamo športne objekte, ki so jim na voljo, lahko ocenimo, da so zelo uspešni. Zasluge za uspehe kamniških športnic in športnikov gredo njim samim in njihovim trenerjem, družinam, sponzorjem in še bi lahko našteval, skratka posameznicam in posameznikom, ki verjamejo v šport.
Vsem uporabnikom športnih objektov je znano, da je v naši občini športna infrastruktura slaba; če izvzamemo šolske telovadnice in novozgrajeno kegljišče, so vsi ostali objekti v slabem stanju. Kegljišče je edini novozgrajeni športni objekt v naši občini v zadnjih nekaj letih in tudi v tem primeru ne gre za dodatno gradnjo, ampak za nadomestilo kegljišča, ki ga je Kamnik že imel. Staro kegljišče so seveda nadomestila stanovanja in trgovina, kamniško kegljanje je na nov objekt čakalo več let, tako kot na ustrezen objekt čakajo tekači, plavalci, vaterpolisti, triatlonci, nogometaši… Če bi se športni objekti v naši občini v zadnjih letih gradili z desetino hitrosti gradnje stanovanj in trgovin in če bi v načrtovanje športnih objektov usmerjali toliko energije, kot jo je bilo porabljene za zazidalne načrte po željah investitorjev, bi Kamnik danes verjetno že imel pokrit bazen, atletsko stezo s tartanom, tribuno na nogometnem stadionu itd.
Da večni kamniški odgovor – »ni denarja« – ni pravi, nam pove že pogled k sosedom. Domžale imajo atletsko stezo s tartanom in tribuno, ki so jo zgradili takrat, ko je najboljši sosed gradil nakupovalni center. (Vemo, kaj se je v Kamniku zgradilo skupaj z nakupovalnim centrom.) Da tudi drugi večni kamniški odgovor – »to zmorejo samo velike občine« – ni pravi, nam pove pogled v Ruše, kjer so v dobrem letu zgradili moderen lep športni objekt, v katerem je 25-metrski bazen, kegljišče, wellness center in fitnes. Ta objekt se nahaja v športnem parku, kjer so še večnamenska zunanja igrišča za mali nogomet, košarko, odbojko na mivki in rusko kegljanje. V občini Ruše živi 7.500 prebivalcev, v Kamniku 27.000, višina proračuna v Rušah za leto 2008 je dobrih 9 mio evrov, v Kamniku dobrih 19 mio evrov, kar pomeni v Rušah 1200 evrov na prebivalca, v Kamniku pa 700 evrov na prebivalca.
Razlika ni v krivičnosti sistema, ampak v sposobnosti pridobivanja dodatnih proračunskih sredstev. Na tem področju občina Ruše prehiti občino Kamnik, saj je takšnih sredstev v proračunu skoraj za 2 mio evrov, v Kamniku pa približno polovica manj. Za pridobivanje sredstev Fundacije za šport in sredstev EU ni dovolj, da se dela na projektih, temveč je treba projekt tudi oddati in graditi v skladu z njim. Ob dosedanji praksi je upanje za kamniški šport morda v tem, da bo kdo izmed potencialnih investitorjev, ob nastali situaciji, v gradnji športnega objekta videl več dobička, kot v gradnji stanovanj. Če tega ne bo, bomo očitno v letu 2009 lahko veseli, če bo atletska steza očiščena plevela in če bo pomožni objekt na bazenu dobil streho. Žal.

To, da danes mineva ravno mesec dni od mojem zadnjega pisanja na moji strani ni namerno dejanje. Že nekaj dni sem se pripravljal in izbiral primerno temo za začetek blogovanja Sandija Uršiča, bivšega kandidata za poslanca, ki mu še vedno ni vseeno kaj se okrog njega dogaja.
Da sem se spravil k pisanju ravno danes ni krivo vreme, ne gneča na avtocesti Ljubljana-Koper, ampak zopet politika, če sem bolj natančen politik Janez Janša. Nisem zdržal, da ne bi zapisal svojega pogleda na besede zapisane na strani Sproščene Demokratske Stranke. Ko sem bral tam zapisane tekst sem ugotovil, da bi brez posebnih problemov zamenjal samo imena, dogodke in predstavljena bi bila zgodba zadnjih štirih let, saj predsedniku očitajo tisto, kar so počeli tudi sami. Če tega ne bi počeli bi jaz zdajle sedel pred TV in gledal košarko, ker pa le ta očitno ni dovolj sproščen šport lahko na slovenski vladni televiziji spremljamo samo še nogomet.
Verjamem, da ne bom sankcioniran s strani stranke, tako kot avstrijski politik Stefan Petzner, če priznam, da sem bil pred štirimi leti vesel spremembe na oblasti. Politika, ki sta jo gojila gospoda Haider in Petzner oz. njuna stranka ni vredna, da zgubljam čas s komentiranjem, se mi pa zdi priznanje o »posebnem odnosu« neobičajno za politika in kaj je zadaj za priznanjem bomo mogoče še videli. Tako kot smo štiri leta videvali sproščene državljanke in državljane, danes pa užaljeno sproščene politike. Začetek dela vlade Janeza Janše mi je dejal upanje, da se je Janez naučil politike in da so klientilizmu in korupciji na sončni strani alp šteti dnevi.
Tako kot so obupali mladi ekonomisti sem kaj kmalu obupal tudi sam, da ne bom narobe razumljen nikoli nisem bil JJ-ev oboževalec kaj šele volivec, vendar moje mnenje jeseni 2004 je bilo, da si Slovenija zasluži spremembo oz. da si Janez Janša zasluži voditi vlado. Danes je moje mnenje, da je edina prava vloga za JJ-a biti vodja opozicije, da ne more biti vodja pozicije me je prepričal v minulih štirih letih in me prepričuje še zadnje dneve svojega mandata. V svoji sproščeni užaljenosti je pred televizijskimi kamerami kot predsednik vlade, a vendar na način vodje opozicije potožil, da so bili s seznama povabljenih črtani skoraj vsi člani vlade. Moj osemletni sin je ob tem pripomnil. »vesel naj bo, da je on lahko zraven«, če je osemletniku jasno, da so Janez Janša in njegova vlada izgubili volitve, si ne predstavljam o čem razmišljajo tisti, ki menijo, da bi poleg angleške kraljice morala sedeti kompletna »bivša« vlada. Če bi ta vlada naredila za Slovenijo toliko kot ostali povabljenci, bi dobila tudi volitve in potem, bi tudi kakšen minister več sedel poleg kraljice, ampak to se ni zgodilo in zato nekateri kažejo svoje prave obraze. Ne bom tak kot drugi in se ne bom vračal v zgodovino, saj jo premalo poznam, da bi med povabljenimi iskal voditelje bivšega režima in njegovih služb, vendar nekaj tudi meni ni jasno in iščem odgovor.
Kako, da je bil med povabljenimi Milan M. Cvikl? Ali je bil namen samo draženje enega vojščaka z drugim, ali gre ob tem res za kakšne posebne zasluge ne vem in me niti ne zanima.
Upam, da smo še na poti do nove politike, ki bo zmogla toliko samoomejevanja v svojih vrstah, da bo kdaj ostal tudi kakšen stolček prazen, ne, da jih je vedno premalo.

Danes je za menoj zares sproščen dan. Dan brez obveznosti do politike, brez misli na to, kako bo, kaj bo, kje smo naredili napake. Če sem zjutraj še razmišljal o tem, da sem mogoče naredil napako, ker nisem šel na teren med ljudi po vseh dolinah naše občine in da nisem kuhal golaža ali delil klobas, sem po hitrem ogledu rezultatov po voliščih ugotovil, da bi mogoče z veliko truda in z porabo dodatnega prostega časa, ki pa ga nisem imel, lahko pridobil še nekaj dodatnih glasov. Kaj hitro sem se potolažil s tem, da sem stranki prinesel največ glasov v 1. volilni enoti in to ob zares hudi konkurenci znotraj volilnega okraja.
To, da je naš volilni okraj drugi največji v volilni enoti in da so nekateri še enkrat manjši se mi zdi smešno in to je tudi razlog, da sta Kamnik in Komenda letos očitno ostala brez poslanke oz. poslanca. Kakorkoli gledano moraš v velikem okraju prepričati veliko več ljudi, da se odpravijo na volišče kot v manjšem in če je okraj še površinsko tako ogromen kot naš je kampanja zares pravi projekt.

Konkurenca znotraj okraja je bila zares huda saj so volivke in volivci v Kamniku in Komendi izbirali med dvema kandidatkama in trinajstimi kandidati med katerimi so bili tudi aktualni poslanec, župan, podžupan in najbolj aktiven občinski svetnik. Zato je po mojem mnenju rezultat, ki ga je stranka Zares dosegla v Kamniku in Komendi zelo dober. Zavedal sem se, da so možnosti za mojo izvolitev majhne, saj je bil zdaj že naš gorenjski poslanec in kranjski župan Damijan Perne ves čas favorit. Nisem se vnaprej vdal v usodo neizvoljivosti, trudil sem se po svojih močeh oziroma, da ne bom krivičen smo se skupaj z ostalimi članicami in člani trudili vsak po svoji moči. Vesel sem podpore in vzpodbudnih besed v času volilne kampanje, ki se je odrazila tudi na volitvah. Verjamem, da za še boljši rezultat imamo sposobnosti in da naš čas šele prihaja.
Mislim, da se je v veliki meri ponovila tudi zgodba izpred štirih let, ko so se ljudje odločali za nekoga in proti nekomu. Zopet sta se favorizirali dve stranki oziroma dva favorizirana mandatarja in določen davek na to smo plačale vse ostale stranke. Verjamem, da so na odločanje vplivali tudi brezplačniki, ki so očitno na kamniškem podeželju dobro brani. Zares me zanima, če toliko volivk in volivcev zares živi enako ali bolje kot pred štirimi leti. Če živijo slabše upam, da so samo žrtve več mesečnega prepričevanja, da živijo v raju in so ob tem pozabili, da so dnevno ogroženi, ko se vozijo po državnih cestah, da so bili delovni zvezki za osnovno šolo zares dragi, itd. in da bodo na novo vlado gledali enako nekritično kot na sedanjo.
Čeprav menim, da smo premajhni in da je skrajni čas, da presežemo delitve levo, desno in po barvah sem vesel, da je »levi trojček« skupaj dosegel dober rezultat, ki bo omogočil sestavljanje vlade. Vesel sem zato, ker sem zares sit izrednih razmer, ki so se ustvarjale zadnje čase in ki jih glede na včerajšnje besede še aktualnega predsednika vlade očitno še ne bo konec. Z zanimanjem čakam, če se bodo tajkunom, patrijam in letečim slonom pridružile še neveljavne glasovnice.
Ne glede na to, kaj nas čaka v prihodnjih dneh, zares hvala vsem, ki verjamete v novo politiko in ste to pokazali tudi na volitvah.

Danes sem se kot član Sveta VVZ Antona Medveda udeležil otvoritve prenovljene enote vrtca v Šmarci pri Kamniku. Lahko rečem, da je enota zares lepo urejena in imajo otroci in njihove vzgojiteljice, če se ne motim, je med njimi tudi vzgojitelj, dobre pogoje za delo. Slavnostni govornik je bil kamniški župan, ki ga moram pohvaliti, saj govora ni povsem izkoristil za svoj predvolilni nastop. V zadnjih tednih smo bili priča, verjetno ne le pri nas, zares hitri gradnji, saj so bili prav vsi projekti tempirani na čas pred 21. septembrom. Jesenski čas je očitno veliko bolj prijazen do gradbincev in gradbeni stroji verjetno v tem času očitno veliko lepše tečejo kot v vročih poletnih dneh. No, zares sem vesel, da se ceste in otroška igrišča to jesen tako hitro gradijo.

Verjetno se še malokateri uporabnik kamniške obvoznice spomni, da se je gradnja oz. širitev le te začela jeseni leta 2006 in se je slučajno ujemala s finišem takratnih lokalnih volitev. Potem smo v vmesnem obdobju le redko na gradbišču videli več kot deset delavcev na enkrat, kaj šele da bi delali tudi popoldan, kot je pri takšnih delih v navadi. V zadnjem mesecu pa smo doživeli pravi kamniški gradbeni bum, gradnja je potekala s tempom, ki bi v naši deželi naredil avtocestno zvezdo, mi pa niti križa, še nismo uspeli povezati. Kako zelo je gradnja cest po nevšečnostih z šentviškim predorom napredovala, pa nismo opazovali samo na kamniški obvoznici, ampak so nam gradbinci svoje sposobnosti istočasno dokazovali tudi na gradbišču Ljubljanske ceste. Na Ljubljanski cesti so z gradnjo menda celo tako zelo hiteli, da so pozabili narediti avtobusno postajališče, koliko raznih vodov so ob vsej hitrosti pozabili skriti pod asfaltno prevleko bomo mogoče videli v prihodnjih letih. Zares sem bil navdušen, ko sem v teh lepih septembrskih dneh stal v kolonah in opazoval kako jesen vpliva na hitrost gradnje cest in spomnil sem se na obljubo ministra Žerjava, da poleti na turistično prometnih cestah ne bo gradbišč. Verjamem, da je obljube ministrov potrebno spoštovati, vendar mislim, da se s tem ne bi strinjal nesrečni nemški voznik iz šentviškega predora. Verjetno, bi tudi potniki iz dvigala Pediatrične klinike imeli kakšno pripombo, verjamem pa, da se bo gugalnica, ki jo je ob otvoritvi klinike grela ministrica za zdravje že zdavnaj ohladila, ko bo nanjo zares sedel prvi otrok.

Otvoritvene zgodbe se torej v tem času dogajajo tako na državni, kot na lokalni ravni, gneča pred otvoritvenem trakom je velika, ko povprašaš ali se bo ta tempo otvoritev nadaljeval tudi drugo leto, odgovorov ni. Zato je rešitev enostavna. Volitve ob nadaljevanju takšne zgodbe potrebujemo vsako leto. Lahko pa se odločimo tudi za drugačno, novo zgodbo. Za novo politiko, ki se bo zavzemala zato, da se bodo otvoritve dogajale takrat, ko bo projekt zares zaključen in pripravljen za varno uporabo. In za politiko, ki bo zagotavljala, da bodo pred otvoritvenim trakom stali le tisti, ki bodo zares odgovorni tudi za morebitne reklamacije.