Zato, ker mi je iz podjetništva znana definicija besede vizija, ki pravi, da je vizija projekcija organizacije v prihodnost, ki smiselno povezuje interese pomembnih udeležencev organizacije. Vizija nastane na podlagi usklajene in skupne naravnanosti interesov vseh udeležencev. Obvladovanje organizacije kot skupnosti interesov udeležencev je kompleksna in težavna naloga in je temeljna naloga managerjev.
Občina je kot temeljna lokalna skupnost definirana kot skupnost, kjer nastajajo skupne potrebe na najnižji, elementarni ravni, kjer se med ljudmi spleta mreža medsebojnih odnosov in kjer obstaja zavest o pripadnosti tej najožji teritorialni skupnosti. Občina kot komponenta lokalne samouprave omogoča občankam in občanom, neposredno ali posredno, upravljanje določenih javnih zadev. Torej je občina organizacija, saj ima zelo pomembne udeležence, ki s svojo dohodnino omogočajo osnovni vir prihodkov, ki jih občina potrebuje za delovanje in ima svojega managerja, župana, ki naj bi to organizacijo obvladoval. Če občina pozna interese vseh udeležencev lahko zasnuje in sporoči vizijo občine.

Glede na dosedanje izkušnje in dogajanje, bi lahko zapisal vizijo Kamnika nekako takole:

Kamnik bo veliko mirno spalno naselje samskih prebivalcev brez otrok, s sodobno razvito cestno infrastrukturo, katera bo omogočala varno vožnjo, občankam in občanom, do meje s sosednjimi občinami, kjer se bodo varno vključili v kolone proti Ljubljani. Na mirno in mrko mesto bodo občanke in občani ponosni saj jim bo zagotavljal miren spanec, ko se bodo po napornem delu iz Ljubljane vrnili v svoje stanovanje.

Ali je to vizija, ki si jo želijo občanke in občani? Upam, da ne.

Veliko lažje kot vizijo je ugotoviti dosedanje poslanstvo občinske koalicijske politike. Zapisal, bi ga nekako takole:

Poslanstvo Občine Kamnik je zagotoviti investitorjem hitre in dobičkonosne naložbe v stanovanjsko infrastrukturo, ki bo omogočala, da pridobimo nove redne vire prihodkov v občinski proračun. Prizadevali si bomo, da bodo občanke in občani lahko varno dnevno zapuščali občino in s seboj, če se le da odpeljali tudi svoje otroke.

V podjetništvu je manager tisti, ki usklajuje interese udeležencev. Kdo pa je to v občini?
Po naši ureditvi lokalne samouprave sta poglavitna organa občine, občinski svet in župan. Občinski svet je najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine. Če župan sestavi koalicijo v občinskem svetu so nosilci odgovornosti še toliko bolj očitno znani. V Kamniku imamo župana in imamo koalicijo, torej imamo nosilce politične odgovornosti. Mogoče imamo tudi vizijo, zagotovo pa nimamo strategije trajnostnega razvoja občine, kajti če bi jo imeli se nam danes ne bi dogajalo:
- da se klub temu, da je novozgrajeni vrtec komaj odprl svoja vrata, povečuje število zavrnjenih otrok,
- da gredo tradicionalna podjetja v likvidacijo in se temu čudijo tisti, ki se zagotovo ne bi smeli, če bi poznali svoje poslanstvo,
- da podjetniki svoje dejavnosti selijo v sosednje občine, ker v domači ni posluha zanje,
- da ob vseh naravnih in zgodovinskih danostih turizem še vedno ni nosilna dejavnost občine, ki bi zagotavljala močan vir prihodkov občankam in občanom,
- da smo v Ljubljani še vedno hitreje z avtom kot z vlakom, katerega progo, bi nekateri krajšali namesto, da bi razmišljali o posodobitvah in podaljšanju,
- da …

Še bi lahko našteval, a ugotovitev je vedno ista, če ni pogleda v prihodnost je sedanjost prepletena s problemi, če ni vizije ni strategije. Če ni strategije je veliko možnosti za zadovoljevanje interesov posameznikov in je velika verjetnost, da se bodo našli kritiki takšnega načina dela.

Problemi so in problemi bodo, razlika je samo v tem ali jih vzamemo kot izziv ali kot nadlogo in nepotreben strošek, ki ga je najbolje prestavljati iz leto v leto, z upanjem, da se bo pozabil ali preselil v drugo občino. Seveda problemi se pozabijo, ker otroci zrastejo, brezposelni dobijo zaposlitev, podjetniki preselijo podjetja, ostajajo le zamujene priložnosti, ki jih ne more nihče vrniti. Zato se morajo občanke in občani, ob otvoritvah dokončanih ali nedokončanih projektov, spomniti, kdaj je bilo dokončanje projekta dejansko obljubljeno in kdaj se je potreba po projektu pokazala. Upanje, da bo bolje vedno ostaja, samo ne smemo izgubiti zavesti o pripadnosti organizaciji, čeprav smo deležni očitkov, da s svojimi predlogi in opozorili skušamo škodovati organizaciji. Tisti, ki opozarjajo ne morejo nikoli narediti toliko škode kot tisti, ki upravljajo.

To, da gre podjetje v likvidacijo je dejstvo in občina Kamnik, bi morala biti pripravljena na val brezposelnosti, ki ga s seboj prinaša recesija. Glede na reakcijo ob zadnji novici se bojimo, da občina na to ni pripravljena. Velike stanovanjske gradnje v zadnjih letih so v Kamnik privabile nove prebivalce, malokdo je verjetno kupil stanovanje brez kredita. Novice, ki prihajajo čez lužo nam poročajo o žalostnih zgodbah družin s stanovanjskimi krediti. Pri nas se zaenkrat rešujejo samo propadajoči velikopotezni podjetniški načrti.

Po našem mnenju, bi tudi Občina morala v tej situaciji odigrati svojo vlogo in poskrbeti za svoje občanke in občane v stiski. Če pogledamo ambiciozne načrte o investicijah v velike projekte naš občutek ni tak. Bolj kot povezovalko med levim in desnim bregom Kamniške Bistrice, občanke in občani potrebujemo povezovalno politiko, ki bo uspela poskrbeti za probleme, ki jih prinašajo časi pred nami.

Kamniško drsališče na Glavnem trgu, ki je lansko zimo prvič razveseljevalo mlado in staro, lahko označimo kot enega boljših kamniških projektov zadnjih let. Zato naj te besede ne bodo mišljene kot kritika, ampak so dane v razmislek za prihodnjo zimo.
Po uspešni lanski poizkusni sezoni, z najemom drsališča, se je Agencija za turizem in podjetništvo skupaj z Občino Kamnik odločila za nakup drsališča. Dolgoročno gledano je zadeva zagotovo ekonomsko upravičena, če so pri nakupu upoštevali tudi vse stroške vsakoletnega postavljanja in pospravljanja drsališča in seveda ustreznega skladiščenja preko poletja.

Končno oceno ekonomske upravičenosti naložbe, bodo verjetno odgovorni lahko podali že v teh dneh, ko bo znan račun za letošnje pospravljanje drsališča. To, da se je drsališče pospravljalo, mesec dni po zaključku obratovanja niti ni tak problem, če ne upoštevamo, da je prazno drsališče malo kazilo podobo mestnega jedra. Očitno je pomanjkanje upravljavskih izkušenj povzročilo tudi, kar nekaj težav pri pospravljanju, saj je vreme poskrbelo za izdatno ledeno podlago, le ta pa posledično dodatne stroške pospravljanja.
Pospravljanje drsališča dober teden pred začetkom zimskih počitnic je pomenilo tudi konec upanja za tiste, ki so pričakovali, da bo prazno drsališče zopet zaživelo med zimskimi počitnicami. Ne ni se zgodilo presenečenje ostalo je pri napovedih in zimske počitnice so v Kamniku, za razliko od sosednih Domžal, minile brez drsališča.

Za prihodnjo zimo zato velja, razmišljati o podaljšanju obratovanja do konca zimskih počitnic. Seveda ni potrebno, da drsališče obratuje vse dneve v tednu, verjetno, bi za potešitev navdušencev zadostovalo že obratovanje čez vikende. Prav tako, bi glede nato, da je v Kamniku doma, kar nekaj hokejskih navdušencev veljalo razmisliti o postavitvi, ki bi omogočala veselje tudi ljubiteljem tega športa. Takšne postavitve drsališča seveda Glavni trg ne omogoča, kar niti ni problem saj je verjetno za tiste, ki si želijo drsanja bolj kot lokacija pomembna velikost drsališča.

Kar naenkrat je to postal praznik vseh, ne samo tistih, ki smo do povišanja v državni praznik praznovali Jezusovo rojstvo, bolj ali manj na skrivaj v družinskem krogu. Kar naenkrat je obiskovanje polnočnice postalo moderno in pristno, polnočnico so zamenjale pred polnočnice ob različnih urah pred pravo polnočnico. Vse z namenom, da se čim več ljudi udeleži tega božičnega veselja in radosti, vendar kot je danes ugotavljal naš župnik, ni dovolj, če greš k polnočnici, če ne veš zakaj si tam. Verjetno je na hitro gledano res vseeno, če polnočnico preživiš na Veliki planini s pivom v roki, v pogovoru s prijatelji in nekje v ozadju se sliši Sveta noč. Če si se ob tem imel lepo si zase zagotovo nekaj naredil, vendar si ob tem zamudil pravi pomen tega praznika. S tem konec koncev ne kažeš samo svojega odnosa do Božiča ampak tudi svoj odnos do državnega praznika. Ko pomislim zakaj vse se dan danes koristijo dela prosti dnevi ugotovim, da ni samo Božič tisti, ki ni več tak kot je bil pred dvajsetimi leti, ampak se nam je enako zgodilo tudi s praznikom dela in dnevom spomina na mrtve, nič ni več kot je bilo. Pravzaprav je ravno nasprotno, praznika za katera je bilo včasih običajno druženje ljudi sta postala namenjena počitnicam. Morda bo kdo rekel, včasih smo bili ovce in smo počeli tisto kar je od nas pričakoval sistem, danes pa smo svobodni in počnemo tisto, kar si želimo. Upam si trditi, da smo danes še večje ovce, vsaj tak občutek sem dobil, ko sem se v teh dneh vozil mimo velikih nakupovalnih centrov in opazoval živčne potrošnike, ki so zgubljali čas v iskanju prostih parkirnih mest. Mediji, ki so nas zadnje mesece opozarjali na recesijo pa so poročali, kako si trgovci manejo roke, potrošniki pa izgubljajo živce v gneči zapoznelih božičnih nakupov. Vesel sem, da sem se zmogel upreti mamljivosti božičnih nakupov in sem v zadnjih desetih dneh prestopil vrata kakršnegakoli centra samo enkrat. Imam srečo, da se misel na nakup upre že takoj, ko se spomnim, da bom moral čakati na prosto parkirišče, nato na nakupovalni voziček in nato še zato, da bom spraznil denarnico. Ob vsem tem, kar se dogaja okrog nas si mislim, da nam tudi bog ne more več pomagati, da se v času popolne ponudbe, ko se ne more več zgoditi, da artikla, ki ti ga doma zmanjka ne bi mogel v eni uri nekje kupiti, ljudje tako zapravljajo. Očitno nas zares lahko strezne samo recesije, šele takrat se bomo mogoče zavedali, da trgovski centri niso namenjeni druženju, ampak zapravljanju in da je skrajni čas, da se povrnemo nekaj let nazaj in iščemo druge oblike druženja. Mogoče še kdaj pride čas, ko bo Božič tak kot v časih, ko še nismo poznali Božička. Čas, ko osemletnik ne bo razočaran nad Božičem zato, ker mu je Miklavž prinesel več kot Božiček in ne bo takoj po tem razočaranju ugotovil, da pride še Dedek Mraz. Ko ga oče ne bo dodatno razočaral z besedami: »Dedek mraz se je ustrašil konkurence Božička in je pobegnil v Rusijo.«
Nihče nam ni ukradel Božiča, krademo si ga sami. Zato, ker iz dneva v dan podlegamo marketingu kapitalizma, ki iz nas ustvarja potrošniške ovce, ki iščejo srečo v materialnih stvareh. Ko ugotoviš, da tudi tisti, ki nam podajajo pristno zgodbo Božiča, pa s tem ne mislim na posameznike, ampak institucijo kot samo, očitno vidijo smisel svojega obstoja v materialnih stvareh, veš, da na srečo še razmišljaš s svojo glavo in bistvo praznika najdeš v občutkih, ki te obdajajo. Lepo je bilo prisluhniti Sveti noči, si po maši zaželeti s prijatelji in znanci lepe praznike in s temi občutki oditi naprej, iskat nove drobne stvari in razmišljati o sporočilu, ki ga prinašajo božične pesmi.
Naj bo leto 2009, leto odkrivanja drobnih stvari, ki prinašajo srečo, naj Vas spremljata mir in ljubezen in naj ne bo recesija tista, ki nas bo vodila do spoznanja, da je smisel življenja v druženju oziroma drugenju. V tem kaj lahko storimo za druge.

P.S. Pojem drugenje sem si sposodil od pokojnega Tarasa Kermaunerja in je ena od besed, ki so mi v letu, ki se izteka, najbolj ostale v spominu. O ostalih spominih na leto 2008 pa naslednjič.

Konkurenca znotraj okraja je bila zares huda saj so volivke in volivci v Kamniku in Komendi izbirali med dvema kandidatkama in trinajstimi kandidati med katerimi so bili tudi aktualni poslanec, župan, podžupan in najbolj aktiven občinski svetnik. Zato je po mojem mnenju rezultat, ki ga je stranka Zares dosegla v Kamniku in Komendi zelo dober. Zavedal sem se, da so možnosti za mojo izvolitev majhne, saj je bil zdaj že naš gorenjski poslanec in kranjski župan Damijan Perne ves čas favorit. Nisem se vnaprej vdal v usodo neizvoljivosti, trudil sem se po svojih močeh oziroma, da ne bom krivičen smo se skupaj z ostalimi članicami in člani trudili vsak po svoji moči. Vesel sem podpore in vzpodbudnih besed v času volilne kampanje, ki se je odrazila tudi na volitvah. Verjamem, da za še boljši rezultat imamo sposobnosti in da naš čas šele prihaja.
Mislim, da se je v veliki meri ponovila tudi zgodba izpred štirih let, ko so se ljudje odločali za nekoga in proti nekomu. Zopet sta se favorizirali dve stranki oziroma dva favorizirana mandatarja in določen davek na to smo plačale vse ostale stranke. Verjamem, da so na odločanje vplivali tudi brezplačniki, ki so očitno na kamniškem podeželju dobro brani. Zares me zanima, če toliko volivk in volivcev zares živi enako ali bolje kot pred štirimi leti. Če živijo slabše upam, da so samo žrtve več mesečnega prepričevanja, da živijo v raju in so ob tem pozabili, da so dnevno ogroženi, ko se vozijo po državnih cestah, da so bili delovni zvezki za osnovno šolo zares dragi, itd. in da bodo na novo vlado gledali enako nekritično kot na sedanjo.
Čeprav menim, da smo premajhni in da je skrajni čas, da presežemo delitve levo, desno in po barvah sem vesel, da je »levi trojček« skupaj dosegel dober rezultat, ki bo omogočil sestavljanje vlade. Vesel sem zato, ker sem zares sit izrednih razmer, ki so se ustvarjale zadnje čase in ki jih glede na včerajšnje besede še aktualnega predsednika vlade očitno še ne bo konec. Z zanimanjem čakam, če se bodo tajkunom, patrijam in letečim slonom pridružile še neveljavne glasovnice.
Ne glede na to, kaj nas čaka v prihodnjih dneh, zares hvala vsem, ki verjamete v novo politiko in ste to pokazali tudi na volitvah.

Verjetno se še malokateri uporabnik kamniške obvoznice spomni, da se je gradnja oz. širitev le te začela jeseni leta 2006 in se je slučajno ujemala s finišem takratnih lokalnih volitev. Potem smo v vmesnem obdobju le redko na gradbišču videli več kot deset delavcev na enkrat, kaj šele da bi delali tudi popoldan, kot je pri takšnih delih v navadi. V zadnjem mesecu pa smo doživeli pravi kamniški gradbeni bum, gradnja je potekala s tempom, ki bi v naši deželi naredil avtocestno zvezdo, mi pa niti križa, še nismo uspeli povezati. Kako zelo je gradnja cest po nevšečnostih z šentviškim predorom napredovala, pa nismo opazovali samo na kamniški obvoznici, ampak so nam gradbinci svoje sposobnosti istočasno dokazovali tudi na gradbišču Ljubljanske ceste. Na Ljubljanski cesti so z gradnjo menda celo tako zelo hiteli, da so pozabili narediti avtobusno postajališče, koliko raznih vodov so ob vsej hitrosti pozabili skriti pod asfaltno prevleko bomo mogoče videli v prihodnjih letih. Zares sem bil navdušen, ko sem v teh lepih septembrskih dneh stal v kolonah in opazoval kako jesen vpliva na hitrost gradnje cest in spomnil sem se na obljubo ministra Žerjava, da poleti na turistično prometnih cestah ne bo gradbišč. Verjamem, da je obljube ministrov potrebno spoštovati, vendar mislim, da se s tem ne bi strinjal nesrečni nemški voznik iz šentviškega predora. Verjetno, bi tudi potniki iz dvigala Pediatrične klinike imeli kakšno pripombo, verjamem pa, da se bo gugalnica, ki jo je ob otvoritvi klinike grela ministrica za zdravje že zdavnaj ohladila, ko bo nanjo zares sedel prvi otrok.

Otvoritvene zgodbe se torej v tem času dogajajo tako na državni, kot na lokalni ravni, gneča pred otvoritvenem trakom je velika, ko povprašaš ali se bo ta tempo otvoritev nadaljeval tudi drugo leto, odgovorov ni. Zato je rešitev enostavna. Volitve ob nadaljevanju takšne zgodbe potrebujemo vsako leto. Lahko pa se odločimo tudi za drugačno, novo zgodbo. Za novo politiko, ki se bo zavzemala zato, da se bodo otvoritve dogajale takrat, ko bo projekt zares zaključen in pripravljen za varno uporabo. In za politiko, ki bo zagotavljala, da bodo pred otvoritvenim trakom stali le tisti, ki bodo zares odgovorni tudi za morebitne reklamacije.