Kdo nam je ukradel Božič?
To na prvi pogled mogoče smešno vprašanje se mi je zastavilo včeraj zvečer med odpiranjem božičkovih daril in odgovor nanj iščem danes. Božič ni več to, kar je bil pred dvajsetimi leti, niti ni več to, kar je bil pred desetimi leti in ena izmed mojih ugotovitev je ta, da nam je osamosvojitev in z njo demokracija v bistvu načela lepoto Božiča.
Kar naenkrat je to postal praznik vseh, ne samo tistih, ki smo do povišanja v državni praznik praznovali Jezusovo rojstvo, bolj ali manj na skrivaj v družinskem krogu. Kar naenkrat je obiskovanje polnočnice postalo moderno in pristno, polnočnico so zamenjale pred polnočnice ob različnih urah pred pravo polnočnico. Vse z namenom, da se čim več ljudi udeleži tega božičnega veselja in radosti, vendar kot je danes ugotavljal naš župnik, ni dovolj, če greš k polnočnici, če ne veš zakaj si tam. Verjetno je na hitro gledano res vseeno, če polnočnico preživiš na Veliki planini s pivom v roki, v pogovoru s prijatelji in nekje v ozadju se sliši Sveta noč. Če si se ob tem imel lepo si zase zagotovo nekaj naredil, vendar si ob tem zamudil pravi pomen tega praznika. S tem konec koncev ne kažeš samo svojega odnosa do Božiča ampak tudi svoj odnos do državnega praznika. Ko pomislim zakaj vse se dan danes koristijo dela prosti dnevi ugotovim, da ni samo Božič tisti, ki ni več tak kot je bil pred dvajsetimi leti, ampak se nam je enako zgodilo tudi s praznikom dela in dnevom spomina na mrtve, nič ni več kot je bilo. Pravzaprav je ravno nasprotno, praznika za katera je bilo včasih običajno druženje ljudi sta postala namenjena počitnicam. Morda bo kdo rekel, včasih smo bili ovce in smo počeli tisto kar je od nas pričakoval sistem, danes pa smo svobodni in počnemo tisto, kar si želimo. Upam si trditi, da smo danes še večje ovce, vsaj tak občutek sem dobil, ko sem se v teh dneh vozil mimo velikih nakupovalnih centrov in opazoval živčne potrošnike, ki so zgubljali čas v iskanju prostih parkirnih mest. Mediji, ki so nas zadnje mesece opozarjali na recesijo pa so poročali, kako si trgovci manejo roke, potrošniki pa izgubljajo živce v gneči zapoznelih božičnih nakupov. Vesel sem, da sem se zmogel upreti mamljivosti božičnih nakupov in sem v zadnjih desetih dneh prestopil vrata kakršnegakoli centra samo enkrat. Imam srečo, da se misel na nakup upre že takoj, ko se spomnim, da bom moral čakati na prosto parkirišče, nato na nakupovalni voziček in nato še zato, da bom spraznil denarnico. Ob vsem tem, kar se dogaja okrog nas si mislim, da nam tudi bog ne more več pomagati, da se v času popolne ponudbe, ko se ne more več zgoditi, da artikla, ki ti ga doma zmanjka ne bi mogel v eni uri nekje kupiti, ljudje tako zapravljajo. Očitno nas zares lahko strezne samo recesije, šele takrat se bomo mogoče zavedali, da trgovski centri niso namenjeni druženju, ampak zapravljanju in da je skrajni čas, da se povrnemo nekaj let nazaj in iščemo druge oblike druženja. Mogoče še kdaj pride čas, ko bo Božič tak kot v časih, ko še nismo poznali Božička. Čas, ko osemletnik ne bo razočaran nad Božičem zato, ker mu je Miklavž prinesel več kot Božiček in ne bo takoj po tem razočaranju ugotovil, da pride še Dedek Mraz. Ko ga oče ne bo dodatno razočaral z besedami: »Dedek mraz se je ustrašil konkurence Božička in je pobegnil v Rusijo.«
Nihče nam ni ukradel Božiča, krademo si ga sami. Zato, ker iz dneva v dan podlegamo marketingu kapitalizma, ki iz nas ustvarja potrošniške ovce, ki iščejo srečo v materialnih stvareh. Ko ugotoviš, da tudi tisti, ki nam podajajo pristno zgodbo Božiča, pa s tem ne mislim na posameznike, ampak institucijo kot samo, očitno vidijo smisel svojega obstoja v materialnih stvareh, veš, da na srečo še razmišljaš s svojo glavo in bistvo praznika najdeš v občutkih, ki te obdajajo. Lepo je bilo prisluhniti Sveti noči, si po maši zaželeti s prijatelji in znanci lepe praznike in s temi občutki oditi naprej, iskat nove drobne stvari in razmišljati o sporočilu, ki ga prinašajo božične pesmi.
Naj bo leto 2009, leto odkrivanja drobnih stvari, ki prinašajo srečo, naj Vas spremljata mir in ljubezen in naj ne bo recesija tista, ki nas bo vodila do spoznanja, da je smisel življenja v druženju oziroma drugenju. V tem kaj lahko storimo za druge.
P.S. Pojem drugenje sem si sposodil od pokojnega Tarasa Kermaunerja in je ena od besed, ki so mi v letu, ki se izteka, najbolj ostale v spominu. O ostalih spominih na leto 2008 pa naslednjič.
Tags: božič, Sandi Uršič