Maske padajo s sproščenih obrazov

To, da danes mineva ravno mesec dni od mojem zadnjega pisanja na moji strani ni namerno dejanje. Že nekaj dni sem se pripravljal in izbiral primerno temo za začetek blogovanja Sandija Uršiča, bivšega kandidata za poslanca, ki mu še vedno ni vseeno kaj se okrog njega dogaja.
Da sem se spravil k pisanju ravno danes ni krivo vreme, ne gneča na avtocesti Ljubljana-Koper, ampak zopet politika, če sem bolj natančen politik Janez Janša. Nisem zdržal, da ne bi zapisal svojega pogleda na besede zapisane na strani Sproščene Demokratske Stranke. Ko sem bral tam zapisane tekst sem ugotovil, da bi brez posebnih problemov zamenjal samo imena, dogodke in predstavljena bi bila zgodba zadnjih štirih let, saj predsedniku očitajo tisto, kar so počeli tudi sami. Če tega ne bi počeli bi jaz zdajle sedel pred TV in gledal košarko, ker pa le ta očitno ni dovolj sproščen šport lahko na slovenski vladni televiziji spremljamo samo še nogomet.
Verjamem, da ne bom sankcioniran s strani stranke, tako kot avstrijski politik Stefan Petzner, če priznam, da sem bil pred štirimi leti vesel spremembe na oblasti. Politika, ki sta jo gojila gospoda Haider in Petzner oz. njuna stranka ni vredna, da zgubljam čas s komentiranjem, se mi pa zdi priznanje o »posebnem odnosu« neobičajno za politika in kaj je zadaj za priznanjem bomo mogoče še videli. Tako kot smo štiri leta videvali sproščene državljanke in državljane, danes pa užaljeno sproščene politike. Začetek dela vlade Janeza Janše mi je dejal upanje, da se je Janez naučil politike in da so klientilizmu in korupciji na sončni strani alp šteti dnevi.
Tako kot so obupali mladi ekonomisti sem kaj kmalu obupal tudi sam, da ne bom narobe razumljen nikoli nisem bil JJ-ev oboževalec kaj šele volivec, vendar moje mnenje jeseni 2004 je bilo, da si Slovenija zasluži spremembo oz. da si Janez Janša zasluži voditi vlado. Danes je moje mnenje, da je edina prava vloga za JJ-a biti vodja opozicije, da ne more biti vodja pozicije me je prepričal v minulih štirih letih in me prepričuje še zadnje dneve svojega mandata. V svoji sproščeni užaljenosti je pred televizijskimi kamerami kot predsednik vlade, a vendar na način vodje opozicije potožil, da so bili s seznama povabljenih črtani skoraj vsi člani vlade. Moj osemletni sin je ob tem pripomnil. »vesel naj bo, da je on lahko zraven«, če je osemletniku jasno, da so Janez Janša in njegova vlada izgubili volitve, si ne predstavljam o čem razmišljajo tisti, ki menijo, da bi poleg angleške kraljice morala sedeti kompletna »bivša« vlada. Če bi ta vlada naredila za Slovenijo toliko kot ostali povabljenci, bi dobila tudi volitve in potem, bi tudi kakšen minister več sedel poleg kraljice, ampak to se ni zgodilo in zato nekateri kažejo svoje prave obraze. Ne bom tak kot drugi in se ne bom vračal v zgodovino, saj jo premalo poznam, da bi med povabljenimi iskal voditelje bivšega režima in njegovih služb, vendar nekaj tudi meni ni jasno in iščem odgovor.
Kako, da je bil med povabljenimi Milan M. Cvikl? Ali je bil namen samo draženje enega vojščaka z drugim, ali gre ob tem res za kakšne posebne zasluge ne vem in me niti ne zanima.
Upam, da smo še na poti do nove politike, ki bo zmogla toliko samoomejevanja v svojih vrstah, da bo kdaj ostal tudi kakšen stolček prazen, ne, da jih je vedno premalo.